Ravnateljevo slovo

Prišel je dan, ko se je poslovil naš ravnatelj, Ljubo Brezočnik. Zadnje dni smo držali skrivnost, pa tudi pridno vadili pesem za poslovilno prireditev. Odpravil se je v pokoj in cela šola mu je pripravljala presenečenje. Drugo šolsko uro smo se vsi zbrali v telovadnici, se razporedili in eden od devetošolcev je stekel po ravnatelja. Vsi nestrpni smo čakali na ta trenutek … Napočil je čas, vrata so se začela odpirati.

Presenečen je vstopil in se ob aplavzu sprehodil po zeleni poti posuti s cvetlicami, ki so jih naredili učenci pri likovni umetnosti. Na polovici ga je pričakala predsednica šolske skupnosti s poslovilnim govorom v imenu cele šole. Izročili smo mu album slik in darilce (majhno knjižico, v katero smo dali vsak svoj prispevek oz. poslovilne misli), nato pa je napočil čas za pesem. Prvo je odpela devetošolka Veronika, v drugi se ji je pridružil mladinski pevski zbor, od tretje naprej pa je pela cela šola z vmesnim solom prečne flavte. Po glasbi pa je poslovilni govor povedal še ravnatelj. Po koncu so se učiteljice odločile, da zapojemo še enkrat. Res, da je bila pesem enaka, okolje ni bilo. Med melodijo je ravnatelj odhajal iz telovadnice z mahanjem v slovo. Komur ni bilo tesno pri srcu prej, mu je bilo zdaj. Težko smo zadrževali solze. A ob takem lepem trenutku nisem vedela ali jočem iz žalosti ali radosti.

Ravnatelju privoščim zasluženi počitek, pa če tudi do konca življenja. Vseeno pa ga bom pogrešala, ne le jaz, tudi ostali učenci in osebje šole.

Neja, 5. A